1.2.17

začarani gozd

Rad bi za zmeraj zašel
v neskončnem zelenju
gozdov njegovih oči,
in v praprot zarisal poti,
po katerih ni stopal
nihče pred menoj.

V središču njegovih zenic
je skrita jasa
(nagajivi zeleni otrok rumenega sonca),
zakladnica šepetanj,
ki lahko spregovorijo
samo z mojim življenjem.

Z nedolžnostjo mladega meseca
bi na novo izumil jezik,
iznašel nove besede,
spletene iz travnih bilk,
za novo dvojino
novega sveta.

Gol bi zaplesal poganski ples,
vznemirjen
pod tujim nebom,
in sprejel vase
tople kaplje
njegovega dežja.

A moral bi sleči temo
in jo odložiti
na drugi obali -
toda ali bi potem
jaz
še bil jaz?

© Aleks 2017

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.